Silvestrski čar

Sredi hribovite travnate doline, kjer so se ovce pasle in ptički žvrgoleli, stoji stara kmečka hiša. Zgrajena je iz kamna in lesa, ter ima dve nadstropji in streho, pokrito z rdečo opeko. Nekoč čudovita in močna hiša je zdaj ostala le še bledi spomin na svojo nekdanjo veličino.

Zidovi hiše so razpokani in porumeneli, saj jih je skozi leta ožgala sončna svetloba. Streha je pokrita z zelenim mahom. Okna in vrata so polomljena, steklo je razbito in okvirji so gnili.

Notranjost hiše pa je še bolj pusta. Zaprašena tla so prekrita z blatom, o pohištvu ni sledu, stene so polne pajčevine. V hiši v kotu sobe sameva prazen hrastov stol, ki ohranja spomin na davne dni, ko so v hiši še živeli ljudje.

Stol je edini znak, da je hiša nekoč služila kot dom. Videti pa je,  kot da je pričakuje, da se bo nekdo kmalu vrnil. Toda v tem praznem in tihem prostoru je bilo jasno, da se to ne bo zgodilo.

(Hiša je nekoč služila kot varno zavetje družini, na to nas opominja stol, ki pa ga je skozi leta načel zob časa, saj je poškodovan. Noge so razpokane, barva je zbledela, sedež stola pa je raztrgan. V mislih pa si vseeno lahko ustvarimo podobo, ki ga je mel še, ko je v hiši bilo življenje.)

V zraku visi občutek žalostne osamljenosti. V hiši ni več čutiti veselja ali topline. Vse je mrtvo in negibno.

Kdo je pustil stol v hiši? Kaj se je ljudem, ki so nekoč bivali v hiši, zgodilo?  Zakaj so zapustili dom?

Odgovorov na vprašanja ne najdemo. Stara kmečka hiša sameva in se spopada z žalostjo ter osamljenostjo. Če bi hiša lahko govorila, bi povedala mnogo stvari, ki so se zgodile.

Povedala bi, kako je bilo, ko so prvi lastniki postavili temelje. Kako so se trudili, da bi bila močna in trdna, da bi lahko kljubovala vsem vremenskim razmeram. Kako so bili ponosni na svoje delo in odrekanje ter kako so upali, da se bo življenje v njej prenašalo iz roda v rod.

Spominjala bi se, kako je bilo, ko se je v njej prvič zakurilo v krušni peči. Kako je iz peči zadišal sveže pečen kruh, ki ga je z ljubeznijo pripravila gospodinja. In kako so se ljudje zbrali okoli peči, da bi se ogreli in preživeli hladno zimo.

Podoživela bi trenutke, ko je v hiši zajokalo prvo dete, kako so bili starši ob tem srečni in ponosni. Kako so se zbrali vsi sorodniki in prijatelji, da bi čestitali mladi družinici.

Kako so se ljudje v njej veselili porok in godov ter žalostili ob pogrebih. Kako so v hiši prepevali in plesali, kako so jokali in se objemali. Povedala bi, da je bila hiša prostor, kjer so se ljudje srečevali in delili svoje življenje.

Ponosna bi bila, kako je lastnike ščitila pred slabim vremenom. Kako jih je varovala na toplem in suhem, ko je zunaj padal sneg. Kako jih je zaščitila pred močnimi vetrovi in hudimi nevihtami, ki so se zgrinjale nad dolino.

Razodela pa bi lahko tudi trenutke veselja ob pomembnem vsakoletnem pričakovanju novega leta in obisku Dedka Mraza, starega moža, ki ga po vsem svetu poznamo kot enega izmed treh dobrih mož, ki predstavljajo simbol decembrskega časa, veselja in obdarovanja.

Dedek Mraz je pomemben mož tudi v slovenski kulturi in tradiciji. Njegov prihod v noči iz starega leta v novo leto je za otroke vznemirljiv dogodek, ki ga nestrpno pričakujejo.

Pogosto je upodobljen kot visok mož z belo brado in sivo kučmo, ki jo ima vedno na glavi. V rokah ima palico in nahrbtnik, poln daril. V Sloveniji se običajno predstavlja kot mož, ki prihaja izpod Triglava, najvišje gore v državi.

Je dobrosrčen in prijazen mož, ki vedno prisluhne in pomaga otrokom. V vsakem otroku vidi potencial in mu želi dati priložnost, da se razvije v dobrega človeka. Čeprav so včasih otroci poredni, Dedek Mraz vedno verjame, da se lahko spremenijo.

V noči na 30. december se Dedek Mraz s svojo kočijo vpreženo z osmimi lipicanci spusti v dolino in obišče vse otroke. Pripelje se do hiš in vstopi skozi odprto okno ali vrata. Otroci ga pozdravijo in mu pokažejo svoje pisma, v katerih so napisane njihove želje. Dedek Mraz jim nato izpolni želje, jim podari darila in jim zaželi vse najboljše v novem letu.

Obisk dobrega moža je za otroke nepozabno doživetje. To je čas, ko se počutijo posebne in ljubljene. Dedek Mraz jim s svojim obiskom daje občutek, da je svet dober in da je v življenju vedno upanje.

Kadar je napočil ta pomemben dan obiska, so se vsi domači zelo resno pripravljali že od zgodnjega jutra. Mati je najprej pospravila hišo, da je bila čista in urejena. Vsak kotiček je bil skrbno očiščen in vse je bilo na svojem mestu. Nato je z veliko ljubezni zamesila za kruh in spekla orehovo potico, ki se je pripravljala samo za posebne priložnosti. Vse je bilo narejeno iz svežih sestavin, ki so bile pridelane na domačiji. Kruh je moral biti tisti dan še posebej dober, saj je bil namenjen za večerne goste.

Medtem ko je mati ustvarjala dobrote, so otroci pomagali, kolikor so lahko. Mlajši so pospravili igrače, starejši pa so pripravili mizo za večerjo, ki je izgledala prav elegantno. Manjkalo ni niti loščenje jedilnega pribora, krožnikov in kozarcev. Mati je iz podstrešja prinesla prt, ki je bil snežno bele barve.

V kotu kmečke sobe je stala velika okrašena novoletna jelka, ki je segala do stropa. Otroci so jo skupaj z očetom prinesli iz gozda. Jelko so krasili okraski, ki so jih izdelali otroci sami. Na vrhu pa je bila velika zlata zvezda.

Pod božično jelko so bile postavljene jaslice, ki so bile izdelane iz lesa in poslikane z naravnimi barvami. Mah so krasile figure Marije, Jožefa in otroka Jezusa, okoli njih so pa so bili pastirji, angeli in živali, ki so imele zavetje v mali leseni koči.

Jelka je bila osrednja točka kmečke sobe. Vsi, ki so vstopili v sobo, so najprej opazili njeno čarobno lepoto.

V večernih urah je bila novoletna jelka še posebej lepa. Lučke so svetile v vseh barvah in se odbijale od bleščečih okraskov. V sobi je bilo prijetno in toplo. Jelka je simbol novoletnih praznikov in spominja na veselje, ljubezen in mir.

Oče, ki je bil zaposlen z domačim delom, je kljub temu našel čas, da je sodeloval pri pripravah. Prinesel je drva za peč, da je bilo v hiši prijetno toplo. Pripravil je majolke, v katere je zvečer natočil najboljše domače vino. Pred hišo je počistil sneg, ki je na novo zapadel in oviral dostop do vhodnih vrat.

Hiša je bila končno pripravljena za goste, zato je lahko družina namenila čas tudi sebi in se praznično uredila.

Jakob si je oblekel modro obleko z dolgimi rokavi in elegantnim ovratnikom, ki je bila narejena iz mehke volnene tkanin. Manjkal ni niti rdeč metuljček, ki se je lepo podal k beli srajci. 

Mihael, ki je ravno stal pred ogledalom, je imel na sebi siv suknjič in modre hlače. Oče mu je podaril kravato, ki si jo je s ponosom nadel.

Justina pa je imela na sebi dolgo elegantno belo obleko z volančki. Sešila ji jo je mama. Izgled je dopolnila z rdečimi čeveljci.

Marija pa je bila oblečena v rožnato obleko, ki je bila narejena iz šifona. Nosila je srebrne čevlje, ki so poudarili njene oči.

Vsi otroci so bili zelo navdušeni nad svojim izgledom, saj so se počutili posebne. Vedeli so, da bo to nepozaben silvestrski večer.

Mati Ana je za večer izbrala svojo najljubšo črno-belo dolgo obleko, ki jo je imela le za posebne priložnosti. V njej se je počutila sproščeno in pripravljeno na praznovanje.

Oče Peter pa je nosil suknjič, ki je bil sivo-modre barve, narejen iz finega volnenega materiala. Bil je vesel, da bo lahko preživel večer z družino, sorodniki in prijatelji.

Ko so bili vsi pripravljeni, so se zbrali v kmečki sobi. Vsi so bili lepo oblečeni in na obrazih so izžarevali posebno energijo. Vedeli so, da si bodo ta večer zapomnili za vedno.

Ura je odbila sedem zvečer in  začeli so prihajati prvi gostje. Na gostijo so povabili prijatelje, sorodnike in sosede, ki so živeli v bližini. Vsi so se veselili prijetnega večera.

Gostje so položili darila pod jelko in sedli k mizi, kjer so jih čakale kmečke dobrote. Miza je bila napolnjena z mesom, zelenjavo in kruhom. Na sredini pa jo je krasila domača potica. Oče je prinesel domače vino, za otroke pa bezgov sok.

Po večerji so se otroci igrali, medtem ko so se odrasli pogovarjali o življenju. Govorili so o svojih dneh, o načrtih za prihodnost in o tem, kaj je v življenju res pomembno.

V vasi je živel muzikant, ki je ob pomembnih praznovanjih obiskoval domove in prinašal z glasbo veselje. Tudi ta večer je ni manjkalo. V hiši so odmevali zvoki najlepših slovenskih pesmi. Pel je kot slavček, njegov glas je bil globok in prefinjen, hkrati pa je izžareval pogum in odločnost. Njegovo petje je prihajalo iz srca, pesmi so bile polne čustev, ki so v poslušalcih vzbudile posebne občutke.

Ko je muzikant zapel in zaigral prvo plesno pesem, so možje vstali in prijeli dekleta pod roke. Začeli so plesati, najprej počasi in nežno, nato pa vedno bolj živahno in razposajeno. Glasba je bila tako dobra, da so se vsi pustili zapeljati in so uživali v vsakem trenutku plesa.

Otroci so poslušali, kako se glas muzikanta razprostira po hiši. Vsi so bili osupli nad njegovo glasbo.

To veselo rajanje je trajalo tako dolgo, da je ura že odbila polnoč. Tedaj so se vsi ustavili in prijeli vsak svoj kozarec ter z njim trčili, se objeli in na en glas zavpili »Srečno novo leto!«.

Nekaj časa zatem pa se je zaslišalo glasno trganje po vhodnih vratih. Otroci so hitro skočili na peč, saj so se malo prestrašili, le kdo bi lahko ob tej uri trkal.

Oče Peter je odšel odpret vrata, pred katerimi je stal starejši mož z belo brado in sivo kučmo ter velikim nahrbtnikom in palico v roki. Bil je Dedek Mraz.

Otroci so bili navdušeni. Skočili so s peči in odhiteli do moža.

"Dedek Mraz!" so vzkliknili. "Končno si prišel!"

Dedek Mraz se je nasmehnil. "Že dolgo potujem," je rekel. "Ampak končno sem tukaj."

Otroci so se začeli pogovarjati z Dedkom Mrazom. Vprašali so ga, od kod prihaja, kaj je počel na poti in kaj ima v tako ogromnem nahrbtniku.

Dedek Mraz jim je z veseljem odgovoril na vsa vprašanja. Pripovedoval jim je o svojih dogodivščinah v gozdu, o snežakih, ki jih je ustvaril, in o vseh darilih, ki jih je pripravil za otroke.

Medtem ko so otroci govorili z Dedkom Mrazom, se je v hiši začela širiti prijetna aroma. V zraku je bilo čutiti vonj po sočnih pomarančah in sladkih dobrotah. V peči je gorelo praznično ognjišče, ki je ustvarjalo prijeten topel občutek.

Otroci so bili tako veseli, da so se jim kar oči zasvetile. Bilo je, kot da bi se za nekaj trenutkov znašli v pravljici. Dedek Mraz je naznanil, da je čas za njegov odhod, saj ga pričakujejo tudi drugi otroci.

"Hvala za čudovita darila," so mu dejali otroci. "Žal nam je, da moraš iti."

"Tudi jaz sem vam hvaležen za prijetno druženje," je rekel Dedek Mraz. "Upam, da se kmalu spet vidimo."

Preden je čisto zares odšel, je Dedek Mraz izgovoril še zadnjo željo. "Naj bo to leto za vas vse najboljše. Naj vam prinese mir, veselje in ljubezen." In nato je Dedek Mraz izginil v noči.

Po odhodu Dedka Mraza sta v hiši zavladala mir in spokojnost. Otroci so bili še vedno navdušeni nad svojimi darili, ki so jih radovedno odvili. Vsak je našel tisto, kar si je želel.

Odrasli so bili srečni, ko so videli iskrene nasmeške na obrazih svojih otrok. Bili so ponosni na to, da so jim lahko pričarali tako nepozaben silvestrski večer.

Otroci so odšli v posteljo, polni veselja in pričakovanja novega leta.

Odrasli so se medtem pogovarjali o tem, kako lep je bil večer. Bili so hvaležni za to, da so lahko preživeli ta čas skupaj in ustvarili trajne spomine. Nato so se tudi sami odpravili v posteljo, polni upanja, da bo naslednje leto še lepše od tega.

V hiši je ugasnila  zadnja luč in zavladala je tišina. Samo novoletna jelka je še naprej svetila in s svojimi lučkami ustvarjala prijetno vzdušje.

Tako kot je ta poseben večer ostal v spominu ljudem, ki so živeli v tej hiši, je tudi stari kmečki hiši pustil poseben pečat.