Objave

Silvestrski čar

Slika
Sredi hribovite travnate doline, kjer so se ovce pasle in ptički žvrgoleli, stoji stara kmečka hiša. Zgrajena je iz kamna in lesa, ter ima dve nadstropji in streho, pokrito z rdečo opeko. Nekoč čudovita in močna hiša je zdaj ostala le še bledi spomin na svojo nekdanjo veličino. Zidovi hiše so razpokani in porumeneli, saj jih je skozi leta ožgala sončna svetloba. Streha je pokrita z zelenim mahom. Okna in vrata so polomljena, steklo je razbito in okvirji so gnili. Notranjost hiše pa je še bolj pusta. Zaprašena tla so prekrita z blatom, o pohištvu ni sledu, stene so polne pajčevine. V hiši v kotu sobe sameva prazen hrastov stol, ki ohranja spomin na davne dni, ko so v hiši še živeli ljudje. Stol je edini znak, da je hiša nekoč služila kot dom. Videti pa je,   kot da je pričakuje, da se bo nekdo kmalu vrnil. Toda v tem praznem in tihem prostoru je bilo jasno, da se to ne bo zgodilo. (Hiša je nekoč služila kot varno zavetje družini, na to nas opominja stol, ki pa ga je skozi leta...
Objavite komentar
Read more »

Skrivnost bele sence

Slika
Preden preberete to zgodbo, morate vedeti, da mi jo je osebno pripovedoval g. Vid, starejši gospod in sorodnik iz moje vasi, ki ni nikoli govoril o strašljivih stvareh, dokler ni bil prepričan, da ga bom poslušal. Sedel je pred menoj, z rahlim nasmeškom in tresejočimi  rokami, ter začel pripovedovati: Simbolična fotografija Vir fototgrafije: https://stockcake.com/i/generational-knowledge-transfer_936416_898390 V naši vasi se je nekoč dolgo šepetalo o skrivnostni senci , ki se je ob nočnih urah prikazovala na vrhu Mesečevega griča . Govorice so krožile od ust do ust, od ognjišča do ognjišča, in vsaka generacija jim je dodala kanček svojega strahu. Otroci so drhteli ob misli nanj, fantje pa so si med seboj pripovedovali, kdo je videl senco , ki se je premikala in nato obstala kot duh, privezana med zemljo in nebom. Nihče pa ni imel poguma, da bi šel bližje in preveril. Vaške matere so ob dolgih zimskih večerih svarile svoje sinove: »Ne hodi ponoči čez Mesečev grič, tam str...
2 komentarja
Read more »

Zgodba o Življenju, Smrti in mostu med njima

Slika
Nekje daleč za sedmimi gorami in sedmimi vodami teče reka z nenavadnim tokom. Včasih šumi,   kot bi pela o rojstvu , drugič pa je tiha   kot dihanje spečega otroka . Ljudje ji pravijo   reka Časa , ker nihče ne ve, od kod in kdaj je prišla. Na desnem bregu reke stoji dekle z dolgimi, rjavimi lasmi. V očeh pa ima  svetlobo tisočerih modrin . Ime ji je  Življenje . Njeni koraki so  lahkotni in hkrati pogumni . Na levem bregu pa sedi mož z obrazom, na katerem so zarisana stoletja. Njegovo  mavrično ogrinjalo  se spreminja z vsako sapo vetra. V rokah drži dolgo palico, na vrhu katere je  kristalna, mavrična krogla . Ime mu je  Smrt . Dolga leta sta se samo opazovala. Življenje je včasih sedlo na mehko travo ob bregu in  prisluhnilo reki . Smrt pa je medtem potrpežljivo obračal palico v dlaneh,  kot bi prešteval zgodbe, ki jih je reka odnašala s seboj . Nekega jutra je Življenje le zbralo pogum in poklicalo čez vodo: »Povej mi, zaka...
Objavite komentar
Read more »