Zgodba o Življenju, Smrti in mostu med njima

Nekje daleč za sedmimi gorami in sedmimi vodami teče reka z nenavadnim tokom. Včasih šumi, kot bi pela o rojstvu, drugič pa je tiha kot dihanje spečega otroka. Ljudje ji pravijo reka Časa, ker nihče ne ve, od kod in kdaj je prišla.

Na desnem bregu reke stoji dekle z dolgimi, rjavimi lasmi. V očeh pa ima svetlobo tisočerih modrin. Ime ji je Življenje. Njeni koraki so lahkotni in hkrati pogumni. Na levem bregu pa sedi mož z obrazom, na katerem so zarisana stoletja. Njegovo mavrično ogrinjalo se spreminja z vsako sapo vetra. V rokah drži dolgo palico, na vrhu katere je kristalna, mavrična krogla. Ime mu je Smrt.

Dolga leta sta se samo opazovala. Življenje je včasih sedlo na mehko travo ob bregu in prisluhnilo reki. Smrt pa je medtem potrpežljivo obračal palico v dlaneh, kot bi prešteval zgodbe, ki jih je reka odnašala s seboj.

Nekega jutra je Življenje le zbralo pogum in poklicalo čez vodo:

»Povej mi, zakaj vedno sediš tam? Zakaj me ne pokličeš k sebi?«

Ko je Smrt dvignil pogled, je Življenje videlo, kako so njegove oči polne topline, v katerih je tlelo nekaj nežnega, kar bi le redki prepoznali.

»Ker nikogar ne vabim na silo,« je rekel tiho.

»Vsak pride takrat, ko začuti, da je most dokončan.«

»In kdaj je dokončan most?« je vprašalo dekle.

Smrt se je nasmehnil.

»Ko se srce utrudi od hitenja in spozna, da mir ni poraz, ampak dom.«

Življenje je sklonilo glavo in molčalo. Reka pa je medtem šumela zgodbe o rojstvih, o otroških krikih veselja, o prigodah zaljubljencev. Pa tudi o tihih slovesih, ki so prihajali ob večerih.

Zatem je Življenje spet dvignilo glavo proti Smrti:

»Veš, včasih se bojim, da se bom nekoč preveč navezala na svoje korake in da se ne bom mogla ločiti od zemlje.«

»To je lepo,« je odgovoril Smrt.

»Kdor ljubi življenje tako močno, bo znal ljubiti tudi slovo.«

V teh besedah je bilo nekaj, kar je dekletu dalo mir. Od tistega dne ga ni več gledalo z zadržkom, ampak z radovednostjo, skoraj s prijateljstvom.

Minevali so dnevi in leta ter reka je tekla naprej. Vsak dan so k reki prihajali ljudje, da bi posedali na bregu Življenja in peli. Medtem ko so drugi tiho klečali na bregu Smrti in pustili, da jim veter boža lase.

Ljudje so včasih vprašali:

»Zakaj sediš tukaj, Smrt, in ne prideš po nas, ko te kličemo?«

A Smrt je vedno le odkimal:

»Ne kličem nikogar, dokler most ne postane resničen. Nekateri ga nikoli ne zgradijo, ker jim zmanjka poguma. Drugi ga končajo nenadoma, ko se naveličajo strahu.«

Življenje je prisluhnilo vsem tem vprašanjem in odgovorom. Z leti je razumela, da noben dan na njenem bregu ni zaman. Vsak korak, vsaka pesem in vsaka solza je bil kamenček, iz katerega so rasli mostovi.

Tudi jaz, ko zaprem oči, vidim ta prizor. Kot bi stal na mehki travi brega, z eno nogo še med pesmijo Življenja in drugo, ki se že dotika mavrične tišine. Ne bojim se, ker vem:

Smrt ni sovražnik. Je le stari spremljevalec, ki potrpežljivo čaka, da boš pripravljen.

In ko bo prišel moj dan, da stopim na most, ne bom sam. Z menoj bodo vsi moji koraki, vse moje ljubezni, vse zmage in vse izgube. Morda bo prav zato ta trenutek bolj lep kot strašen.

Dokler pa še hodim po tem bregu, gledam dekle, kako pleše po rosni travi, in vem:

Vsak dih je kaplja, iz katere nastaja most.

In ni lepšega darila kot to, da lahko še naprej hodim, ljubim, se smejem in v srcu vem, da vse to nekoč zori v miru, ki ga v resnici ni treba razumeti.

"KONEC"

✨ Vprašanje za vas: ✨
Če bi lahko izbirali, kakšen bi bil vaš most?
Bi bil dolg, kratek, počasen, pogumen, barvit, kamnit, nežen, trden, mehek?

Most med Življenjem in Smrtjo

Življenje

Smrt